Najmlajši sin najde zdravilo za bolezen kronic

Nekoč sta živela kralj in kraljica v kraljestvu Kronica. Imela sta tri sinove. Nekega dne je v njihov gozd prišla bolezen zvončkov. Ker sta bila kralj in kraljica že zelo stara, sta prosila svoje otroke – kronice, naj gredo iskat zdravilo. Vsi trije so se odpravili po svetu.

Starejša in srednje stara kronica se odločita, da pustita najmlajšega brata zadaj, saj je bil najpočasnejši. Pričel je jokati. Njegov jok je slišala mravlja. Vprašala ga je, kaj je narobe. Kronica ji je odvrnil, da sta ga brata zapustila. Povedal je tudi, da morajo najti zdravilo za bolezen zvončkov. Mravlja mu je takoj zaupala, da pozna deblo, v katerem se skriva stara čebela, ki pozna zdravila za vsako bolezen.

Medtem sta starejša brata pri iskanju zdravila naletela na past. Padla sta v luknjo, kjer bivajo žuželke. Komaj in komaj sta se rešila. Vsa onemogla sta se vrnila domov, brez zdravila, seveda. Kralj in kraljica sta bila razočarana. Najbolj objokovala pa sta, da se najmlajši sin ni vrnil.

Medtem pa je najmlajša kronica skupaj z mravljo obiskal čudežno čebelo. Prosil jo je za zdravilo, ki bi pomagala pri ozdravitvi zvončkov. Čebela je ponudila zdravilo v zameno za to, da lahko vse čebele pridejo nabirat medičino v njihovo kraljestvo. Mali kronica je z veseljem sprejel ponudbo. Za pomoč se je zahvalil tako čebeli kot mravlji. Čez tri dni in noči se je srečno vrnil domov z zdravilom, ki je v hipu pomagala ozdraviti njihovo kraljestvo. Starejša brata sta se mlajšemu opravičila in mu prepustila prestol. Še danes v svojem kraljestvu živijo srečno v družbi čebelic, opraševalk, ki skrbijo za to, da rod kronic ne bo nikoli izumrl.

Porodnišnica kronic

Nekoč pred davnimi časi, ko so se čudeži še godili, je na jasi sredi gozda rasla mala kronica iz ugledne družine. Vse njene prijateljice so se že razmnožile in imele družino ter srečno živele. Seveda je tudi ona hotela imeti družino, a njene čebulice se niso hotele razmnožiti. Nekega dne pa je postala čisto depresivna. Hotela je temu narediti konec. Seveda ni hotela medicinskim sestram pokazati, da tudi kronica iz ugledne družine ne more roditi, zato si je naredila načrt. Ko bo šla naslednjič k prijateljici, ji bo ukradla čebulico in potem bo tista čebulica začela razmnoževati druge čebulice. Po razmnožitvi pa bo prijateljici skrivaj vrnila čebulico, ostale pa obdržala. Tako se je tudi zgodilo. Potem pa je zvita kronica odšla v porodnišnico kronic, da bi ji tam delno svoje otroke potegnili na plano. Ko se je to zgodilo, so jim tam hoteli dati številko mikročipa, da se ne izgubijo. A glej, podedovali so številko mikročipa prijateljičine kronice. Zdaj so vsi vedeli za kaj gre. Otroke so podarili njeni prijateljici, zvito kronico pa so poslali v Volčji Potok, kjer so jo strašili hudi volkovi.

Avtorica pravljice: Ema Udovč, 4. razred OŠ Stopiče

Nezgode kronice Tinke

Za devetimi gorami in devetimi vodami je živela kronica po imenu Tinka. Nekega dne se je odločila, da gre v bližnjo kavarno. Tam se je usedla in pila čaj, ko je nenadoma zagledala vihar. Na nebu je ob tem videla čarovnico po imenu Grizelda. Ta se je spustila v gozd, kronica pa je odšla za njo, da bi videla, kaj se dogaja. Med iskanjem čarovnice je videla trobentico, ki je bila zelo prestrašena. Vprašala jo je, kaj se dogaja. Odgovorila ji je, da bo čarovnica Grizelda začarala gozd tako, da ne bodo rastline v njem več rastle. Tinka je rekla, naj gre z njo poiskat čarovnico. Skupaj sta se odpravili v gozd. V gozdu so zagledali zvončka, ki je bil ves premražen in prestrašen. Kronica ga je vprašala, kaj je narobe. Odgovoril ji je isto kot trobentica. Tudi on se bal, da bo čarovnica začarala gozd. Tinka mu je rekla, naj gre še on z njima poiskat čarovnico, da jo ustavijo. Skupaj so odšli naprej po gozdu, kjer so jo zagledali. Uporabili so moč prijateljstva in čarovnica se je v hipu spremenila v žafran. S tem se je tudi njena zloba spremenila v prijaznost. Kronica, trobentica, zvonček in žafran so postali dobri prijatelji. Vsi skupaj so zavzeli travnike in gozdove, kjer so lepo rastli.

Avtorica pravljice: Žana Počervina, 4. razred OŠ Stopiče

Kronica

Na prelep pomladni dan, ko je vetrič božal trato, ko je bilo nebo brez oblačka in ko je sonce obsijalo tudi najtemnejše dele sveta, so čebele letale z rože na rožo in po travnikih stresale cvetni prah. Prišel je čas, ko se je narava začela prebujati iz trdnega zimskega spanca. Iz tal so zopet začele poganjati korenine, po zraku so letale ptice in metulji najrazličnejših barv in vzdušje med ljudmi je postalo bolj veselo. Kmalu so bile vse korenine prekrite s tulipani, vijolicami, zvončki in kronicami. Snežno belih kronic ni bilo veliko, zato so se rade pohvalile, kako lepe in edinstvene so.

Včasih je na travnik prišla skupina deklic, ki so rade nabirale cvetlice. Vse so občudovale lepoto kronic in vedno odtrgale tisto, ki se jim je zdela najlepša. A deklice so razočarano ugotovile, da cvetlice doma ne uspevajo tako dobro kot v naravi in kmalu ovenijo, zato so se odločile, da jih pustijo tam, kjer lahko dlje časa razveseljujejo človeško oko.

Uboge prelepe kronice se tega niso zavedale; mar jim je bilo samo za njihov izgled. Želele so, da bi jih nabral nekdo, ki bi se ob njihovi lepoti vsak dan znova stopil in jih občudoval. Uboge snežne princeske so dneve in noči čakale, da jih nekdo odtrga z mavričnega vrta, kljub temu da so jim ostale cvetlice prigovarjale, da deklic ne bo več nazaj, kajti globoko v sebi so vedele, kako temna prihodnost te čaka, ko zapustiš barvit travnik. Kronice so z vsakim dnem postajale bolj in bolj žalostne in se pritoževale, kako grde so. Od žalosti so ovenele in travnik je spet postal temen.

Nekega dne, ko je sonce sijalo visoko na nebu, so iz zemlje začele poganjati korenine nove kronice. Kronica je rasla in rasla in postala čudovita snežno bela cvetlica. Spraševala se je, čemu so vse njene sorodnice tako žalostne. Visok zvonček, ki je rasel blizu nje, ji je povedal, da se vse sramujejo same sebe, saj menijo, da jih nihče ne mara. Mlada kronica se je razjezila in se obrnila k svoji sosedi. Samozavestno ji je povedala: »Ne smete biti žalostne in oveneti, ker vas nihče ne odtrga. Vsak je edinstven in najlepši prav takšen, kot je. Če zapustiš ta čudoviti travnik, zapustiš tudi prelep čisti podeželski zrak in obilo dobrih prijateljev. Ceni to, kar imaš!«

Stara kronica se je zastrmela vanjo in se zamislila. »Prav imaš, ves čas smo hrepenele po nečem, zato nismo mogle biti srečne. Neizmerno sem ti hvaležna, da si mi to povedala.«

Pametne besede mlade kronice so se hitro razvedele. Travnik je spet postal cvetoč in cvetlice so si kar naprej prigovarjale: »Najlepši si prav takšen kot si, kjerkoli …«

Kronica

Lanske pomladi so se na bregu v Volčjem Potoku, kot vsako leto, zbudili kraljevski zvončki, čudovite kronice in zlate trobentice. Veselo so klepetali in se skupaj zabavali. Med njimi je zrasla drobna kronica in bila je prijazna, da so jo vsi ostali takoj vzljubili. Poleg njenega dobrega srca pa je bila tudi lepa. In tega niso opazile samo ribe in žabe iz bližnjega potoka, temveč tudi ljudje. Vsak dan so prihajali, da bi jo videli, in nekateri so prišli tudi iz daljnih krajev Slovenije.

Nekega dne pa je prišla stara gospa, jo izkopala in jo odnesla v svoj dom. Ostale kronice in zvončke je to zelo prizadelo. Ptice so nehale lepo peti in ribe so bile zelo nesrečne. A nihče ni bil tako žalosten kot kronica, ki je sama stala ob oknu, skozi katerega je videla le sivo cesto. Kmalu je od žalosti in samote porjavela in ni bila več lepa za človeške oči, zato jo je gospa vrgla stran.

Zvončki in kronice so najbolj srečni in najlepši tam, kjer zrastejo, zato jih le opazujmo in jih ne trgajmo!

Kako so nastale kronice?

Pred davnimi časi je za devetimi gorami in devetimi vodami, na mali vzpetini sredi čarobnega gozda stal mogočen grad. Na njem so živeli kralj, kraljica in dve prelepi hčeri. Vsak dan sta svojo lepoto občudovali v grajskem ribniku. Ena je bila lepša od druge, a obe sta želeli biti najlepši. Pogosto sta se prepirali ter potiskali druga drugo v nevarnost. Spomladi, ko so se v mlaki zbrale žabe, so jima zaregljale pesem, v kateri so sporočile, da njuno vedenje ni primerno. Nekega poletnega dne je mimo njiju po ribniku priplavala zlata ribica in ju opozorila, naj se vendar ne prepirata glede videza. Dekleti se nista zmenili za njene besede. Listi na drevesih so počasi začeli spreminjati svoje barve in poplesavati proti tlem, ko je nad njiju priletela vrana. Močno je zakrakala in jima povedala, da prihajajo težki časi. Deklici sta se le posmehnili in nadaljevali s svojim vsakodnevnim početjem. Kmalu je nad deželo prišla zima. Mrzel veter je bril okoli gradu. Deklici sta vedeli, da je voda v ribniku zamrznila. V lesku ledu pa bi bila njuna lepota lahko videti še lepša. Kljub močnemu vetru sta oblekli razkošna oblačila, si nadeli grajske krone in odšli do ribnika. Njun pogled je bil res veličasten. V tistem trenutku pa je nad njiju priplaval jezen oblak. V deželo je pognal strašen veter, ki jima je z glav snel kroni in jih odnesel daleč proč. Kroni sta se razleteli na tisoče delcev. Deklici sta tekli proti gradu in še zadnji hip varno vstopili. Mraz je bil tako hud, da je za leto dni zamrznil celo kraljestvo. Potem pa je le posijalo sonce. Iz mesta, kamor so padli delčki razbite krone, je iz zemlje pokukalo novo življenje. To je bila mala kronica. Še danes jih lahko v pomladnih dneh opazujemo in občudujemo njihovo lepoto. Takrat se le spomnimo, da se ni vredno prepirati glede videza.

Zvončica kronica

Živela je divja zvončica, ki ji je bilo ime Kronica. Živela je zraven navadnih vrtnih zvončkov. Ker je bila drugačna, so se ji vsi smejali in je niso imeli radi.

Nekega dne pa je prosila vrano, da jo odnese stran … stran od teh navadnih zvončkov, hotela je zraven zvončkov, enakih njej. Vrana najprej ni bila prepričana, da bi jo odnesla, ampak se je odločila, da jo bo.

Kronica se je izkopala in potem jo je vrana odnesla. Nesla jo je čez širne reke in jezera, da sta našli pravi kraj. Tam so bili zvončki enaki kot Kronica, zato jo je tam tudi vrana odložila.

Tam se je Kronica počutila veliko bolje. Skupaj z ostalimi zvončki so se vsak dan igrali … vsi so se imeli super.

A vrtni zvončki so začeli zelo pogrešati Kronico. Odločili so se, da ji napišejo opravičilo. Ko ga je Kronica dobila ter prebrala, ji je to zelo veliko pomenilo in odločila se je, da se vrne domov. Poslovila se je od ostalih in vrana jo je spet odnesla nazaj domov. Tam so se ji še enkrat opravičili.

Skupaj so se zabavali in živeli srečno do konca svojih dni.

Avtorica pravljice: Julija Vezovnik, 8. a, OŠ Vuzenica

Rezultati razpisa za kratko pravljico

V začetku leta smo objavili razpis za kratko pravljico o kronici. Razpis je potekal do 27. marca 2022 v času Praznika kronic. Učenci osnovnih šol so se potegovali za prost vstop svojega razreda.

Prispelo je 19 izvirnih pravljic iz 7 osnovnih šol.

Komisija v sestavi: Cvetka Sokolov, Matjaž Mastnak in Mateja Račevski je izbrala zmagovalno pravljico: Kako so nastale kronice, ki jo je napisal Bor Korče, 6. a, OŠ Poljane nad Škofjo Loko.

KAKO SO NASTALE KRONICE

Nekoč sta za devetimi gorami in devetimi vodami živela kralj in kraljica. Imela sta hčer, ki ni želela biti princesa. Ime ji je bilo Lana.

Lana se je odpravila v gozd, da bi dobila prostor za mirno branje.

Usedla se je k drevesu in začela brati. Naenkrat je mimo pripeljala zlata kočija, iz katere je izstopil starec. Starec je Lano vprašal, kaj si želi. Lana je odgovorila, da je vse, kar si želi, da se reši krone.

Starec ji je rekel, naj gre na najbližji travnik in se tam uleže.

Lana se je zahvalila in storila, kakor ji je naročil starec. Ulegla se je na travnik, a se ni nič zgodilo, zato je tam zaspala. Ko se je zbudila, ni imela krone, namesto nje pa so bile po vsem  travniku raztresene prelepe bele cvetlice, ki jih je princesa poimenovala kronice. Od takrat so kronice po celem svetu.

Učenec: Bor Korče, 6. a, OŠ Poljane nad Škofjo Loko.

Vse prispele pravljice bomo objavili na otroškem blogu.

Razpis in natečaj

V času Praznika kronic, torej do 20. marca 2022, je odprt natečaj za najboljšo fotografijo in kratek, do 45 sekund dolg filmček na temo »Kronice v Arboretumu«. Za učence osnovnih šol odpiramo razpis za kratko pravljico o kronici. Zmagovalec bo za svoj razred prislužil prost vstop za končni izlet ali ekskurzijo. Izdelke pričakujemo na elektronskem naslovu info@arboretum.si.

Vse obiskovalce vabimo, da posnetke objavljajo tudi na družbenih omrežjih, kjer jih označijo s ključnikom #praznikkronic.

Več informacij na spletni strani: https://www.arboretum.si/novice/praznik-kronic-2022/

Praznik kronic 2022

V Hujski loki, naravnem predelu Arboretuma Volčji Potok, se vsako pomlad razcvetijo kronice. Kronice, z daljšim imenom veliki pomladni zvončki, s svojimi cvetovi pobelijo pet hektarjev močvirnega gozda, bregove potokov in robove vlažnih travnikov. To je eden od večjih predelov s kronicami v osrednji Sloveniji. Med 1. in 20. marcem vabimo obiskovalce, da si ogledajo kronice ter izvedo več o varovanju kronic in njihovem življenjskem prostoru.

Za praznik kronic smo letos v Hujski loki postavili razlagalno tablo z osnovnimi informacijami o mokrišču in njegovem živem svetu, zavarovanih vrstah in pravilih, kako se na njem vesti. Tam smo tudi pojasnili, zakaj kronice in zvončki v naravi skoraj nikoli ne rastejo skupaj.

Praznik kronic bodo s posebno ponudbo sladic zaznamovali v arboretski kavarnici.

Več na spletni strani: https://www.arboretum.si/novice/praznik-kronic-2022/