Lanske pomladi so se na bregu v Volčjem Potoku, kot vsako leto, zbudili kraljevski zvončki, čudovite kronice in zlate trobentice. Veselo so klepetali in se skupaj zabavali. Med njimi je zrasla drobna kronica in bila je prijazna, da so jo vsi ostali takoj vzljubili. Poleg njenega dobrega srca pa je bila tudi lepa. In tega niso opazile samo ribe in žabe iz bližnjega potoka, temveč tudi ljudje. Vsak dan so prihajali, da bi jo videli, in nekateri so prišli tudi iz daljnih krajev Slovenije.

Nekega dne pa je prišla stara gospa, jo izkopala in jo odnesla v svoj dom. Ostale kronice in zvončke je to zelo prizadelo. Ptice so nehale lepo peti in ribe so bile zelo nesrečne. A nihče ni bil tako žalosten kot kronica, ki je sama stala ob oknu, skozi katerega je videla le sivo cesto. Kmalu je od žalosti in samote porjavela in ni bila več lepa za človeške oči, zato jo je gospa vrgla stran.

Zvončki in kronice so najbolj srečni in najlepši tam, kjer zrastejo, zato jih le opazujmo in jih ne trgajmo!