Nekega dne so mravljice našle seme rastline imenovane kronice. Odločile so se, da ga bodo posadile v okolico svojega mravljišča. Nosile so ga tri dni in tri noči, da so prispele do svojega doma v Hujski loki. Posadile so ga na svojem vrtu in zanj lepo skrbele. Zalivale so ga in ga skrbno čuvale. Meseca marca pa je zrasla iz semena prečudovita kronica, ki so ji dale ime Zvončica. Zjutraj, ko se je zbudila, si je pomela oči, glasno zazehala in si ogledala okolico. Postala je žalostna, saj zraven nje ni bilo nikogar, ki bi kramljal z njo.  Mravljice pa so imele toliko drugega dela. Zvončica je glasno zajokala. Tako zelo, da so mravljice takoj pritekle k njej in jo vprašale, kaj je narobe. Ko jim je povedala, da pogreša družbo, so ji obljubile, da naslednje leto ne bo več sama. Zvončica je bila presrečna, ko je to slišala. Sončne dneve si je kratkočasila s petjem in dnevi so hitro minevali. Kmalu je prišel maj. V cvetu Zvončice so nastala semena in Zvončica se je posušila. Mravljice so vsa semena skrbno raznosile v bližino Zvončice. Skrbele so za čebulico Zvončice in za vsa semena, ki so jih posadile naokoli. Prihodnje leto je Zvončica s strahom spet pogledala okoli sebe, ko se je marca prebudila iz dolgega spanja. Ampak ko je odprla oči je presrečna ugotovila, da je okoli nje polno njenih sestric. Joj, kako je zavriskala. Če bi lahko skakala, bi skočila do neba. Zvončica je s svojimi sestricami klepetala, pela in se smejala cele dneve in noči, tako da so ostali prebivalci Hujske loke komaj kaj spali. Ampak prišel je april in z njim so tudi kronice odcvetele. Mravljice so zopet pridno raznesle seme. Iz leta v leto je bilo več sestric. Če še ne veste, kam boste šli prihodnje leto v mesecu marcu, vam predlagam, da obiščete Arboretum Volčji Potok. Tam se bo zopet prebudila Zvončica in nekaj tisoč njenih sestric. In veste kaj? Mogoče vam Zvončica in klepetave sestrice povejo kakšno pravljico. Tako, kot so jo povedale meni. Le prisluhniti jim morate.

Avtorica pravljice: Kaja Kovič, 4.c, OŠ Preserje pri Radomljah