Tisa je prav zanimiva. Lahko zrase v mogočno drevo, lahko je grmaste oblike, lahko pa jo obrežemo v živo mejo. Je iglavec, kar pomeni da so njeni listi preoblikovani v iglice. Tisine iglice niso prav nič bodeče,  kot so denimo iglice pri smreki, ampak so mehke. Lubje je rdeče rjavo in se lušči v ploščicah. Tisin les, imenovan tisovina, je zelo trd, žilav in elastičen, zato so ga nekdaj uporabljali za izdelavo lokov in ščitov.


Tisa je posebna tudi zaradi tega, ker ima rada senco, v kateri rase zelo počasi. Tisa lahko doseže visoko starost. Znani so primerki stari 2000 let in več, kar je zares izjemna življenjska doba. Tudi v Sloveniji imamo zelo stare tise – Solčavska tisa naj bi bila stara 700 let.

Lepotica je zaradi vedno skrivnostno svetlečih se, temno zelenih iglic, njen najlepši okras pa so  sočne rdeče jagode, ki dozorijo jeseni. Tisa je iglavec brez storžev. Vendar pozor! Tisa je za človeka in večino živali strupena. Strupen ni le meseni ovoj semena, iz katerega lahko naredimo marmelado, če meso predhodno skrbno odstranimo od semen. Kljub temu tisine jagode prepustimo ptičkom, ki s prebavo semen nimajo težav. Tudi vejic ne lomimo in iglic ne mečkamo med prsti.

Zaradi svoje zgodbe je bila tisa v vseh kulturah čaščena kot sveto drevo. Verjeli so, da ima veliko zaščitno moč. Talisman iz tise naj bi ščitil pred zlimi silami.

Tisa je v Sloveniji zavarovana drevesna vrsta, saj je že precej redka. Zaradi dragocenega lesa so jo v preteklosti precej izsekavali, iztrebljali so jo tudi pastirji, da se živina ne bi zastrupila. Nazaduje tudi zato, ker v sodobnem gozdarstvu težko tekmuje z drugimi drevesnimi vrstami.

Ste med sprehodom po našem parku naleteli na kakšno tiso? Izdamo vam lahko le, da jih v parku rase kar nekaj. S svojo temno zeleno barvo pritegnejo pozornost tudi v mrzlih zimskih dneh.

Pripravila: Aleksandra Zidar, univ. dipl. etn. in kult. antrop.

Advertisements