Cvetovi nepozebnika so lahko različnih barv. Razveseljuje nas z rumenimi, oranžnimi, rdečimi ali temno škrlatnimi cofki.

Nepozebnik pa ni le lep, ampak tudi zdravilen. Pripravki iz nepozebnika se uporabljajo za hitro celjenje ran in vnetij. Zdravilne lastnosti listov in skorje virginijskega nepozebnika so s pridom uporabljali že severnoameriški staroselci.

Cvetoče nepozebnike je pozimi mogoče videti tudi v Arboretumu Volčji Potok. Če boste ujeli ravno pravi čas, jih boste lahko občudovali ob obisku našega parka.

Pripravila: Aleksandra Zidar, univ. dipl. etnol. in kult. antrop.

Pripravila: Aleksandra Zidar, univ. dipl. etnol. in kult. antrop.

Tisa je posebna tudi zaradi tega, ker ima rada senco, v kateri rase zelo počasi. Tisa lahko doseže visoko starost. Znani so primerki stari 2000 let in več, kar je zares izjemna življenjska doba. Tudi v Sloveniji imamo zelo stare tise – Solčavska tisa naj bi bila stara 700 let.

Lepotica je zaradi vedno skrivnostno svetlečih se, temno zelenih iglic, njen najlepši okras pa so  sočne rdeče jagode, ki dozorijo jeseni. Tisa je iglavec brez storžev. Vendar pozor! Tisa je za človeka in večino živali strupena. Strupen ni le meseni ovoj semena, iz katerega lahko naredimo marmelado, če meso predhodno skrbno odstranimo od semen. Kljub temu tisine jagode prepustimo ptičkom, ki s prebavo semen nimajo težav. Tudi vejic ne lomimo in iglic ne mečkamo med prsti.

Zaradi svoje zgodbe je bila tisa v vseh kulturah čaščena kot sveto drevo. Verjeli so, da ima veliko zaščitno moč. Talisman iz tise naj bi ščitil pred zlimi silami.

Tisa je v Sloveniji zavarovana drevesna vrsta, saj je že precej redka. Zaradi dragocenega lesa so jo v preteklosti precej izsekavali, iztrebljali so jo tudi pastirji, da se živina ne bi zastrupila. Nazaduje tudi zato, ker v sodobnem gozdarstvu težko tekmuje z drugimi drevesnimi vrstami.

Ste med sprehodom po našem parku naleteli na kakšno tiso? Izdamo vam lahko le, da jih v parku rase kar nekaj. S svojo temno zeleno barvo pritegnejo pozornost tudi v mrzlih zimskih dneh.

Pripravila: Aleksandra Zidar, univ. dipl. etn. in kult. antrop.

Dandanes nas hitri tempo življenja sili v nenehno hitenje, zato praznike praznujemo precej drugače, kot so jih naše babice in dedki. Ljudje so se nekoč na praznik skrbno pripravljali, predpraznična opravila stopnjevali, s tem pa povečevali samo pričakovanje. Priprave so se začele več dni pred samim praznikom. Gospodinja je pospravila hišo, gospodar pa po dvorišču in hlevih – tudi živali so namreč morale dobiti občutek prazničnosti. Velik poudarek je bil tudi na peki prazničnega kruha in peciva. Družina je okrasila prostor z zimzelenimi rastlinami – smrečje, bor, lovor, brin in tisa. Na vrata so obesili vejico tise ali brina, da jih je ščitila pred zlimi silami. Božično drevesce oz. novoletna jelka se je prvič pojavila v 17. stoletju v Nemčiji, pri nas pa se je uveljavila zelo pozno v 19. stoletju.

V tem času je bilo predvsem pomembno, da je bila na praznik družina zbrana ob praznični mizi. Dobri možje seveda včasih niso prinesli dragih igrač, pisanih oblačil, sladkarij, ampak predvsem suha jabolka in orehe, redko celo kakšno pomarančo. Otroci so bili kljub skromnim darilom veseli.

Kako pa praznike praznujete vi? Narišite, kako praznujete in nam slike pošljite na naslov: Arboretum Volčji Potok, Aleksandra Zidar, Volčji Potok 3, 1235 Radomlje. Izbrane slike bomo objavili na Otroškem vrtičku, najbolj izvirno pa čaka nagrada.

Pripravila: Aleksandra Zidar, univ. dipl. etnol. in kult. antrop.

Pripravila: Marija Perdih, prof. lik. ped.

Najprej bo pognala koreninica, nato prvi listi. V višino ne raste hitro, so pa zelo hitre njene korenine. Če vam bodo pobegnile iz lončka, jih pri presajanju porežite. Prebivalci večine Slovenije jo bomo imeli v hišah in stanovanjih, primorci pa imajo to veselje, da jo bodo lahko posadili v vrtove.

Za vse, ki želite vedeti več o rastlini, priporočam iskanje po spletnih straneh z uporabo iskalnih gesel ”pravi datljevec” ali ”Phoenix dactylifera”.

Kako jo božična zvezda pravzaprav povezana z božičem?

Mehiška legenda pripoveduje o revni deklici, ki je jokala na poti v cerkev. Bil je božični večer, ona pa je bila brez darila, ki bi ga položila na oltar. Pa je skozi solze zagledala angela, ki ji je govoril, naj nabere plevel ob poti. Tako je tudi storila, toda zgodil se je čudež: šopek plevela se je nenadoma razvil v žareče rdeče cvetje.

Božična zvezda je zelo zahtevna rastlina. Ne ustrezajo ji preveč slana tla, za dobro rast potrebuje temperaturo med 17 in 20 °C, zalivati jo je potrebno z mlačno vodo,  zelo občutljiva pa je tudi za prevoz. Ker je njen čas prodaje pozimi, ko običajno zunaj zmrzuje, moramo biti zelo previdni, ko prenašamo rastline iz vrtnarije ali cvetličarne v svoje domove. Izogibamo se nakupu rastlin, ki so bile izpostavljene prepihu, še posebej če so bile pred tem več dni na poti iz tujine. Rastline morajo biti dobro zavite s papirjem, ki poskrbi za toplotno izolacijo, nikar jih ne puščajmo v neogrevanem avtomobilu!

Doma jih postavimo na svetlo mesto ob oknu, branimo jih pred prepihom, tudi bližina radiatorja, kjer je zelo suh zrak, ni zaželena. Redno jo zmerno zalivamo, vsak teden jo tudi pognojimo. Če upoštevamo vsa navodila, nas bo božična zvezda razveseljevala s svojmi barvami v prazničnem času decembra.

Božična zvezda je lahko tudi zelo lepo darilo – nekaj idej, kako jo lahko dekoriramo, si oglete tukaj. Vabimo pa vas tudi na ogled prodajne razstave adventnih izdelkov.

Pripravila: Aleksandra Zidar, univ. dipl. etnol. in kult. antrop.

Kliknite na sličico in si natisnite navodila za izdelavo voščilnice.

Pripravila: Marija Perdih, prof. lik. ped.

Toda čemu se listje dreves jesni obarva v tople jesenske barve?

Liste dreves barvajo barvila klorofili, zaradi njih so listi zeleni, ter karoteni (rumeni), ksantofili (oranžni) in antociani (rdeči, vijolični in modri). Jeseni se drevo pripravlja na zimo tako, da začne razgrajevati klorofil in njegove sestavine skladišči v živem lesu. Z umikom klorofila listi rumenijo. Rdeča barvila nastajajo le pri nekaterih vrstah, ko se pripravljajo na listopad.

Odmrli listi porjavijo in odpadejo. Drevo tako golo čaka na dotik pomladnega sonca.

Pripravila: Aleksandra Zidar, univ. dipl. etnol. in kult. antrop.

Vir: Wikipedija

Navadni kostanj izvira iz toplega Sredozemlja. V Sloveniji raste do nadmorske višine 700 metrov. Potrebuje globoka, rahla in sveža tla. V mladosti raste zelo hitro. Cveti v začetku poletja, plodovi dozore v oktobru in praviloma odpadejo s prvo slano. Plodovi so sicer dobro zavarovani, saj jih varujejo ježice, ki jih je izkusil najbrž že sleherni izmed nas. Les je zelo odporen proti trohnenju, zato se uporablja za električne drogove, železniške pragove in vinogradniške kole.

Zanimivost: Pravi ali domači kostanj spada v družino bukovk, zato ni v sorodu z navadnim divjim kostanjem. Podobnost v imenu izhaja zgolj iz podobnosti plodov.

Torej košarice v roke, škorenjčke na noge in podajte se skupaj s starši na sprehod v gozd. Preverite, ali je pod drevesi kostanjev še kaj ježic in dozorelih plodov za kostanjev piknik s prijatelji. Pri nas v Arboretumu pravih kostanjev ne boste našli, si pa lahko ogledate prekrasen drevored divjega kostanja.

Drevored v Arboretumu

Pripravila: Tatjana Zvržina, univ. dipl. inž. zoo.